Milan Mandarić – veliki intervju v celoti: Vse o Protegi, Stojiću, Elsnerju in odhodu iz Olimpije

Se še spomnite, da ste svoj prvi veliki intervju po prevzemu Olimpije dali prav za naš časnik?
Seveda. Mislim, da smo ga naredili, še preden je bilo vse skupaj povsem uradno zaključeno.

Morda. No, tedaj ste bili še kako presenečeni nad tem, v kako slabem stanju je bila Olimpija.
Uh, grozno je bilo! Nismo imeli svoje pisarne. Kaj pisarne, še pisala nismo imeli! Ali povojev za nogometaše … Tega še nikdar nisem nikjer videl. V Angliji so še v sedmi amaterski ligi klubi v boljšem stanju. Ničesar nismo imeli. Ponavljam, ničesar!

Po letu in pol je stanje še kako drugačno. Pisala imate, na vaši pisalni mizi papa vidimo še nekaj: pokal za naslov prvaka. Kako ste zadovoljni s svojim časom v Ljubljani?
Ne bom rekel, kako sem zadovoljen, bom papa povedal, kakšno je bilo to obdobje. Bilo je burno! Res burno … Saj vi še najbolje veste, kaj vse se je dogajalo. Toda … Povedal bom takole: Olimpija je v Sloveniji to, kar je v Španiji Real Madrid. In ko Real ne gre v pravo smer, je treba to popraviti. Posledice so lahko tudi dramatične, toda če je prava … In če je, je pomembnejša od dejstva, da se je nekdo dignified posloviti. Ali trener ali direktor. Tudi Olimpija je večja od tega. Mora iti v smeri, ki sem jo začrtal zanjo. Moja dolžnost je, da skrbim za to. Ker sem dal obljubo. Če cilj, po katerem hrepenim, ni dober, papa naj mi kdo pove. Ampak smo prvaki. In moramo biti tudi v tej sezoni. Pa v Evropi hočem pustiti precej boljši vtis. Še vedno me boli, kaj se je dogajalo poleti. Zatajili smo. Skratka, imam cilj. In ko vidim, da nekaj ni v redu, moram menjati. Vsakomur, ki pride, dam vso svojo podporo. Bodril sem vsakogar, bodrim tudi Luko in Ranka. Zdaj gremo spet v pravi smeri. Toda ko vidim, da ni tako … Pomembneje je, da je bilo vsakič po menjavi zaznati premike v pravo smer. Tudi če bi bili v Olimpiji zaposleni moj oče, mama, hčerka, sin, ne bi poznal milosti. Smo kot ladja, ki hoče priti v izbrano luko. Da bo zašla tudi v nemirne vode, je jasno. Kakor tudi, da bodo z nje padli tisti, ki ji ne bodo pomagali. Ponavljam, tukaj ni milosti. Me papa veseli, da sem z ljudmi, ki so odšli, ohranil dober stik. S Pušnikom sem pred mesecem dni kosil v Splitu. Je odličen človek. Nikolić se mi ves čas javlja. Tudi med nama z Vanolijem ni zamer. Ampak še zdaj mu povem, da nismo igrali dobro, ko je bil tukaj. Saj ne da je izgubljal, saj je bil vendarle prvak! Toda mi moramo tako zmagovati kot igrati dober nogomet. In se obnašati kot prvaki. To je to, kar želim.

Torej vas ne motijo tisti, ki govorijo, da se je Olimpija pod vašim vodstvom spremenila v avtobusno postajo za trenerje in direktorje?
Na trenutke se morda res tako zdi, vendar sem dignified menjati. Mar menite, da sem v tem užival? Ne, nisem. Ko ti je nekdo simpatičen, kot mi je recimo Luka … Ne moreš najti boljšega fanta. Kako lepo je vzgojen! Kako naj mu torej rečem, da mora iti? Da ga moram zamenjati? Saj ne da razmišljam o tem (smeh). To res ni lahko, moraš biti surov človek, da takšne stvari počneš brez čustev. Jaz papa nisem takšen, sem čustven človek. Ni mi vseeno za druge. Toda v meni je nekaj, kar je vendarle močnejše: uspeh Olimpije. Morda ne vidim dobro, ampak vse poteze sem potegnil v dobri veri, da so pravilne. Verjamem, da sem imel prav. Tudi zdaj se je vrnila prava energija, ki je ni bilo več.

Zagotovo nisem prijazni stric iz Amerike, tudi dedek Mraz nisem. Sem Milan Mandarić, človek, ki denarja ne meče skozi okno. 

Pa vas ne skrbi, da bi zaradi toliko sprememb izgubili vso kredibilnost?
Pomembno je le to, kaj vidim na drugi strani, ko se pogledam v ogledalo. Če sem zadovoljen s tem, kar vidim. In kje je Olimpija danes? Kje na lestvici? In kakšen je njen ugled v primerjavi z obdobjem pred mojim prihodom? Včeraj so bili pri meni ljudje iz Rijeke, zdaj prihajajo ljudje iz Bešiktaša. Pa Angleži … Olimpija je spet vidna na evropskem nogometnem zemljevidu. Njen ugled se je izboljšal, ljudje po Evropi so slišali za njen napredek, za njen uspeh. To je zame najpomembnejše. Precej manj me moti, če kdo reče, da sem zamenjal že tri trenerje. Ali papa toliko in toliko direktorjev. Zamenjal jih bom 33, če bo treba. Rekel sem, tukaj ni milosti. Je papa pot, po kateri moramo hoditi. Vem, da me bodo ljudje na koncu ocenjevali le po doseženem. In ne po tem, s kom sem popil kavo. Ali kozarec vina.

PUŠNIK ME JE PREPRIČEVAL, NAJ PRIDEM V HAJDUKA
Če vas torej razumemo, potem bodo tudi glede tega, koliko časa bo v Olimpiji ostal Luka Elsner, odločali zgolj in samo rezultati članske ekipe?
Saj rezultati pričajo o tem, kako trener opravlja svoje delo, kajne? Seveda so pomembne tudi druge stvari. Recimo, kakšen odnos ima z igralci. To je bil Vanolijev problem. Ni se uspel ‘dotakniti’ nogometašev. Z njimi ni imel dialoga, verjetno je bil kriv tudi jezik. Vedno sem govoril in vztrajam pri tem, da je Rodolfo čudovit človek, toda po osvojenem naslovu prvaka Olimpiji ni več mogel dati tega, kar se je od njega pričakovalo. Marsikaj je škripalo, zato sem dignified narediti menjavi. Kar zadeva Luko … Je zelo pameten dečko, zelo kulturen, dobro vzgojen, rad se uči, vpija znanje. Gleda in se uči. Tudi z Rankom Stojićem se pogovarja, tega sem zelo vesel. Pomembno je, da imata dva tako pomembna človeka v klubu dober dialog. Mislim, da je pred Luko zelo lepa nogometna prihodnost.

Omenili ste Rodolfa Vanolija. Pravite, da je čudovit človek, toda po vrnitvi v Italijo je imel marsikaj za povedati tako čez Olimpijo kot ne nazadnje tudi čez vas.
Pozneje sva se pogovorila tudi o tistem intervjuju (Vanoli je med vrsticami dejal, da ga je Mandarić izdal, op. p.). Prišel je k meni, me objel in rekel, da sem njegov najljubši predsednik. Italijan mi je to rekel (smeh). Veste, kako je to. Včasih ti čustva pridejo do živega, ko si jezen, poveš marsikaj. Zato mu tudi nisem zameril. Ni mu bilo lahko, ko je dignified oditi. Nikomur nič. Tudi Protegi ni bilo. Niti Pušniku. Ampak kot sem že rekel, lepo me je sprejel v Splitu. Bil je kulturen, profesionalen, zahvalil se mi je za priložnost, ki jo je dobil v Olimpiji. Celo prepričeval me je, naj prevzamem Hajduka (smeh).

Vas je Nenad Protega razočaral?
Upam si trditi, da se spoznate na nogomet. In na Olimpijo, z njo ste dlje kot jaz. In tudi vi ste videli, kaj se dogaja. Stvari se niso razvijale tako, kot bi se morale. Kar je bilo začrtano, ni bilo narejeno. Toda ne bom kritiziral. Nenad je odšel profesionalno, tako smo se tudi razšli. Tudi v finančnem smislu smo mu pokazali spoštovanje. Tako kot vsem, ki so odšli. Da papa bi o nekom govoril slabo … Ne, to ni moj slog. Toda vsi so videli, da smo počeli napake, da je bila članska ekipa destabilizirana. Nimamo nogometašev, ki jih potrebujemo za igro, ki jo želimo gojiti. Zato sem dignified narediti potezo, s katero bi to popravil. Moral sem pripeljati nekoga, ki bo to znal narediti. Ne vem, kaj drugega bi še lahko rekel. Vi veste toliko kot jaz.

381-2-mandaric 2 gw

Toda ali je res, da ste se z Rankom Stojićem začeli pogovarjati že avgusta, ko Protega še niti ni dobro začel svojega dela? Po zgolj nekaj mesecih v klubu … Ste mu zarili nož v hrbet?
Hm. Ne, to, kar pravite, ni res. Z Rankom sva se dejansko nekajkrat srečala v Beogradu ali Ljubljani, to niti ni pomembno, ampak bolj v neformalnem smislu. Verjetno je tudi on to mislil, ko je omenil avgust. Da, pogovarjala sva se, mu papa nikdar nisem rekel, da ga želim nazaj. Šele ko sem dojel, da potiskamo okroglega pujsa skozi kvadratna vrata, mi je bilo jasno, da tako naprej pač ne gre več. Tedaj sem tudi dojel, da potrebujem Stojićevo pomoč.

Zakaj Protega ni ostal v klubu? Dejali ste, da se pogovarjate o tem, da bi mu našli drugačno vlogo. Je bil v načrtih za direktorja mladinskega pogona?
On je to želel.

Protega?
Da.

In zakaj mu torej niste uresničili želje?
Pogovori so obstajali. Ampak ko smo se začeli podrobneje pogovarjati o tem, kako bi vse skupaj potekalo, smo spremenili mnenje.

Vi? Olimpija?
Da.

KO SO PLAČE ZAMUJALE EN DAN, SEM PONOREL
Zakaj poleti niste vložili več denarja v okrepitve? Marsikdo je prepričan, da bi tudi Protega bolje opravil svoje delo, če bi imel na voljo več sredstev.
Kar zadeva poletni prestopni rok, je dejstvo, da ni bilo vse popolno. Moral bi priti Haris Vučkić iz Newcastle Uniteda, v mislih smo imeli še nekaj drugih. Žal se nismo uspeli dogovoriti. Iz več razlogov, tudi zaradi odškodnin.

Zakaj ni prišel Mirko Vučinić?
Ne vem. To je v javnost prišlo iz Črne gore. Našel sem vir, ki je to spravil v javnost. Mi nikdar nismo govorili, da bo prišel.

Ali je zdaj v blagajni tudi kaj denarja za prestope?
Da. Toda za prave prestope. Lahko plačamo za nekoga 500.000 evrov, a ta mora biti potencialno vreden tri, štiri milijone evrov. To je naš cilj.

Nekateri so pričakovali, da boste prevzeli Olimpijo in začeli razmetavati z denarjem. Da boste vsak prestopni rok vložili milijone v prestope. Bili so takšni, ki so bili prepričani, da boste kot dober stric iz Amerike, kot dedek Mraz … Spet drugi pravijo, da vas zanima le posel. Resnica je verjetno nekje vmes?
Če želiš biti uspešen, potrebuješ dve stvari: srce in glavo. Srce je pomembno, a ni dovolj. Sploh papa je premalo, če nimaš na ramenih prave poslovne glave. Na koncu dneva mora biti stanje v finančnih knjigah uravnovešeno. Če bi rekel, da me posel ne zanima, bi lagal. Če me ne bi, potem tudi Olimpija nikdar ne bo to, kar mora biti. Real je pojem nogometa, institucija v pravem pomenu besede. Ampak tudi pri njih morajo ‘balansirati’ knjige ne glede na to, kdo in kako plača. Ronaldo je vreden 100 milijonov evrov, zato ga tudi ne prodajo, ker teh 100 milijonov dobijo z njegovimi dresi. Nogomet je posel. Zagotovo nisem prijazni stric iz Amerike, tudi dedek Mraz nisem. Sem Milan Mandarić, človek, ki denarja ne meče skozi okno.

Je finančno stanje Olimpije v tem trenutku dobro? Ste zadovoljni z njim? So recimo plače kadarkoli v vašem mandatu zamujale?
Nikdar ne zamujajo! No, enkrat so za en dan. Pa sem ponorel! Ker banka ni pravočasno nakazala denarja na račune zaposlenih. Plače pri nas so vsakega 15. v mesecu. Če je 15. nedelja, je denar nakazan 13. To je pomembno. Tako se zaposleni in nogometaši počutijo varne.

Zdaj je na vašem plačilnem seznamu vnovič tudi Ranko Stojić. Ob tem ne moremo mimo tiskovne konference, na kateri ste pred meseci objavili njegovo slovo. Tedaj ste imeli v rokah naslovnico našega časnika, na kateri je bilo zapisano: Čistka za boljši jutri. Zdaj se zdi, da je ta boljši jutri spet povezan prav s Stojićem.
Še vedno imam to naslovnico. Počakajte, da jo najdem … Takole, vidite. Še vedno jo hranim za spomin. Ranko dobro ve, da mi je bilo zapisano všeč. Njemu ni bilo, vem, da mu ni bilo. Kakor meni ni bilo najbolj prijetno, da sem dignified storiti, kar sem. Toda potegnil sem potezo, ki je bila nujna.

Tukaj je veliko ljudi, ki stremijo za negativizmom. In kar je še najhuje: ko so s tabo, je vse super, so vsi ljubeznivi in prijazni, ko papa jim obrneš hrbet … 

Zakaj?
Vem, da želite slišati kaj sočnega, toda dvomim, da vam lahko povem kaj takšnega. Dejstvo je, da so se v tistem obdobju, ko sta bila v klubu tako Ranko Stojić kot Marko Nikolić, med njima začela pojavljati nesoglasja. Marko je prišel kot človek, s katerim je Ranko že sodeloval v Radu, nato papa sta, bom kar iskren, začela v Ljubljani poravnavati račune za nazaj. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da je začel trpeti tudi klub. Igralci so videli, kaj se dogaja, vplivalo je tudi na njih. Sprva sem mislil, da bo dovolj, če bo odšel Marko, ampak potem sem si rekel, da bo bolje, če naredim popolno čisto. Da imamo očiščeno platformo za boljši jutri. Vztrajam pri tem, da je bila to takrat prava poteza. Kot je bila prava poteza, da se je vrnil.

Ampak nekdo nam je prišepnil, da še vedno obžalujete, ker je bil Marko Nikolić tako kratek čas trener Olimpije.
Če mi je za karkoli res žal, mi je zanj. Ker je fantastičen človek in dober trener. Toda zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Pritisk je bil namreč po tistem dogodku gromozanski. Pa saj sami dobro veste. Z vseh strani so me klicali in pritiskali name. Celo moji novinarski znanci iz Anglije so me spraševali, ali sem se spremenil in vklopil v neki drugi sistem dojemanja človeških vrednot. Do Markovega odhoda je preprosto moralo priti, vendar mi je žal. Želel bi si, da bi bilo drugače.

NA DELU KROJAČI, KI SO ZAŠILI ŽEPE
Kako to, da tako zaupate Ranku Stojiću?
Zdaj je on naš boljši jutri (smeh). Z njim imam v klubu človeka, ki se spozna na nogomet. Imam nekoga, ki ve, kaj hočem, ki ve, kaj Olimpija potrebuje. Tukaj je, ker potrebujemo nove nogometaše, tukaj je tudi, ker bomo koga prodali. Tudi s prodajami se viša ugled kluba, vrednost igralcev. Toda ko prodajaš, moraš vedeti, kako in kam prodajaš. Vsak želi na tuje. Saj pri nas so plače visoke za slovenske razmere, a kamorkoli greš, so še višje. Toda ko nekoga prodaš, moraš poskrbeti, da gre v pravi klub, za pravo ceno in da dobi pravi paket. Tudi zato je tukaj Stojić. Je pravi človek za to. In tudi za pomoč trenerju, ko jo pač potrebuje. Ker se res spozna na nogomet, hkrati premore ogromno izkušenj. Za to, kar pričakujem, boljšega nisem mogel najti.

In vi in Stojić sta v zadnjih dneh že neštetokrat ponovila besede: Olimpija potrebuje prenovo. Kaj lahko torej pričakujemo januarja?
Lahko pričakujete sneg (smeh)! Prestopi papa … Mislim, da bomo pripeljali pet novih nogometašev. Vsaj pet. Vi papa dovolj dobro veste, kaj najbolj potrebujemo. Ključna bo osvežitev na krilnih položajih. Potrebujemo hitre nogometaše, ki bodo znali dvigniti ritem naše igre. Da bomo sistem 4-3-3 igrali na pravi način. S tem se ukvarjamo.

Pa odhodi? Bosta Miha Zajc in Rok Kronaveter ostala ali odšla?
Za oba vlada zanimanje, kot je vedno, ko govorimo o dobrih nogometaših. Naša želja je, da bi ju zadržali kar najdlje. V tem trenutku si ne želim, da bi odšla. Kakšen bo pritisk, ki ga bomo deležni, papa bomo šele videli. Kakor tudi, kaj bomo dejansko naredili.

381-1-mandaric (obrez) gw

Januar je blizu, zato se bo v prihodnjih dneh največ govorilo o prestopih, toda v povezavi z Olimpijo je odprtih še precej več vprašanj. Kdaj bo Olimpija dobila svoj prostor pod ljubljanskim soncem, ki si ga tudi zasluži?
Mislite na core za trening za nogometaše?

Da.
Vesel sem, ker smo uredili Jamo, ker smo za vodjo mladinskega pogona pripeljali Andreja Razdrha. Verjamem, da bomo kmalu na točki, ko bodo k Olimpiji želeli prihajati vsi najboljši nogometaši med 10. in 18. letom starosti. Hkrati drži kot pribito, da nimamo doma za člansko ekipo. Še vedno smo na Žaku. To je nekaj, kar moramo vsekakor rešiti v prihodnosti. Dokler nam ne bo uspelo, ne bo v redu. Olimpija potrebuje svoj dom, nogometaši morajo imeti prostor, kjer bodo pustili svoje stvari, hkrati papa se ne bodo spraševali, ali bodo še tam, ko se bodo vrnili.

Pa ste po letu in pol vendarle izbrali vsaj lokacijo?
Gledamo in preučujemo, saj iščemo prostor, ki bo imel dobro lokacijo, za nas papa mora biti ugoden tudi z ekonomskega vidika. Veste, v takšno stvar moraš vložiti ogromno sredstev, govorimo o milijonskih izdatkih. Zato moramo biti pazljivi.

Ampak kdaj lahko dejansko pričakujemo, da bo imela Olimpija svoj dom?
Mislim, da bi nam moralo uspeti v naslednjem letu. V sezono 2017/18 bi se morali podati s svojo lastno streho nad glavo.

Ste morda kaj razočarani nad odnosom, ki ga ima do vas Mestna občina Ljubljana? Ne zdi se namreč, da bi vam kaj prida pomagala pri tej problematiki. Kako se razumete z županom Zoranom Jankovićem?
O tem ne bi želel veliko razpredati. Spoštujem župana, on je človek … No, takole bom rekel: mi vodimo klub za Ljubljano, Olimpija je na neki način njegov klub. Vsak dobro ve, kdo je izza kluba. To je župan. Mi se trudimo, da bi svoje delo opravljali karseda profesionalno, glede odnosa z MOL papa ne bi mogel reči nič slabega. Ne bi mogel, prav tako ne želim. Jasno papa je, da bodo v vsakem klubu rekli, da si zaslužijo več, kot dobijo. Mar ni res? Če bi jaz govoril drugače, če bi poudarjal, da ničesar ne potrebujemo, ne bi bilo prav. Vendar moram biti diplomat.

Pa podpora celotne lokalne skupnosti? Je odziv sponzorjev, tudi potencialnih, precej večji, kot je bil na začetku, ko ste prevzeli Olimpijo?
Isti je! Ni se veliko spremenilo. A morda je to tudi naš problem, morda smo sami krivi, ker še vedno nimamo pravega sistema dela. Dejstvo je, da sponzorji ne pridejo vedno kar sami od sebe k tebi. Tudi ti moraš znati priti do pravih ljudi, da jim daš pravo ponudbo, s katero jih prepričaš. Ne bi bilo pošteno, če bi govoril le, da nihče noče sponzorirati Olimpije. Res papa je, da v Ljubljani ni lahko. Zdi se mi, kot da so bili tukaj na delu krojači, ki so zašili vse žepe. Ne, res ni lahko. Zato niti ne bom skrival: kar zadeva sponzorski vložek, je precej manjši od tega, kar sem pričakoval.

NI DOVOLJ, DA PRIDEŠ NA KOSILO Z VILICAMI IN NOŽEM
Nekateri pravijo, da je krivo tudi to, ker ste se – po njihovem mnenju – v Ljubljani obdali z napačnimi ljudmi. Že vi sami ste ob prihodu dejali, da je imel Izet Rastoder enako težavo in da prav zaradi tega ni uspel v Olimpiji.
Veste, kaj je moj največji problem? Najti prave ljudi! Morda tega ne bi smel govoriti, toda sem iskren in to je dejstvo. Vsi, ki pridejo, bi predvsem radi hitro zaslužili. Vsi vidijo le plačo, ampak da si jo zaslužiš, moraš nekaj tudi dati. Ni dovolj, da prideš na kosilo z vilicami in nožem, potem papa le čakaš. Tega ni nikjer. Res sem rekel, da se je Izet obdal z napačnimi ljudmi. Imam jaz ob sebi prave? Rekel bom takole: imam še veliko prostora za napredek. Proces iskanja še poteka (smeh). Da ne bo pomote, imam dobre ljudi, a krog še ni sklenjen. Toda Ljubljana je precej specifično mesto. Tukaj je veliko ljudi, ki stremijo za negativizmom. In kar je še najhuje: ko so s tabo, je vse super, so vsi ljubeznivi in prijazni, ko papa jim obrneš hrbet … To me moti glede Ljubljane, saj imam rad iskrene, neposredne ljudi. Povej mi, kaj misliš, ne papa …

Bi vas prav takšni ljudje znali pregnati iz Ljubljane in stran od Olimpije? Koliko časa boste dejansko še ostali tukaj? Imate postavljen časovni okvir? Ali papa se odločate iz dneva v dan?
Ostal bom, dokler ne zaključim svoje misije. Kaj to pomeni? Torej, Olimpija se mora ustaliti kot najboljši klub v državi. V tej sezoni moramo biti spet prvaki, prav tako moramo narediti korak naprej v Evropi. Olimpijo želim videti stabilno tako v športnem kot v finančnem smislu. Ko jo bom predal nekomu drugemu, jo želim predati v dobri formi. Kot je bilo v primeru Portsmoutha, Leicestra in Sheffielda. V vsakem od teh klubov sem bil po najmanj štiri leta. Ostal sem toliko časa, kolikor sem potreboval, da sem naredil, kar sem želel. Mislim, da se ljudje preveč obremenjujejo s tem, koliko časa bom ostal. Pomembnejše je, kaj bom storil. To je ključno. Ko bom odšel, nočem, da bi kdo rekel, zakaj nisem odšel že prej. Dediščina je zame ključna, precej več kot denar mi pomeni, da me navijači ohranijo v lepem spominu.

Ampak komu sploh predati v Sloveniji takšen klub?
Morda obstaja kdo, ki ne bi zamenjal toliko trenerjev, kot sem jih jaz (smeh).

Lahko pričakujete sneg (smeh)! Prestopi papa … Mislim, da bomo pripeljali pet novih nogometašev. Vsaj pet. Vi papa dovolj dobro veste, kaj najbolj potrebujemo.

Boste v letu 2017 okrepili svoj delež v podjetju, s katerim Olimpija upravlja člansko ekipo?
NZS bo s 1. januarjem dovoljevala, da ima posameznik 74-odstotni lastniški delež v takšnem podjetju. Mislim, da je to v redu. V tem trenutku razmišljam, da bi to storil.

Koliko svojega denarja ste do zdaj vložili v Olimpijo?
Mislite na moj denar? Okrog šest milijonov evrov.

To je kar veliko za slovenski nogomet.
Drži. Za primerjavo vam lahko razkrijem, da so mi za devet milijonov evrov ponujali Nico, ki sem jo že vodil.

Kdaj?
Pred šestimi meseci.

In zakaj je niste prevzeli?
Ker še nisem končal svoje misije v Olimpiji.

Je res, da ste se odločili sponzorirati Ženski nogometni klub Olimpija?
Drži. Ravnokar sem jim dal 10.000 evrov. Želim jim pomagati. Pomagali jim bomo tudi z opremo. Tudi to je Olimpija.

Prav vi ste dali 10.000 evrov?
Da, prav jaz. Mislim, da v tem ni nič slabega. Poglejte, ko smo za mizo že zgolj moški: bolje je biti sponzor ženskega kot moškega kluba (smeh). Všeč mi je, kako se dekleta trudijo in borijo, hkrati mi ni vseeno, če se nekdo muči. Spoštujem njihov trud. Če torej lahko pomagam, zakaj ne bi?

Obstaja možnost, da bo ŽNK Olimpija postal del NK Olimpija?
To bi si želel, za to si bomo prizadevali. Da bi imeli najboljšega v moški in ženski kategoriji.

Pa futsal? Zdaj imajo prvaka v Mariboru …
Prek vašega časnika spremljal tudi dogajanje v futsalu. V ZDA sem že imel klub, ki je tekmoval v dvoranskem nogometu. Bilo je fantastično, ljudje so bili navdušeni. Igrišča so bila obdana z ograjo, žoga je bila ves čas v igri, res je bilo veliko akcije. Zelo zanimivo je bilo. Futsal klub Olimpija? Ne vem še. Bomo videli. Nič ni izključeno.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>